Letošnje leto je naše leto.
Utrinki!
Naj pogledam v knjigo 2011, kaj dogajalo:
- pol leta učenja in predavanja za inšt.,
- tri mesece vožnje in hitenja iz enega konca Slovenije na drug – kaj drugega kot predavanje in praktično usposabljanje za VI,
- opravljen izpit ruševine 2,
- udeležbe na iskalnih akcijah,
- uvrstitev v SIP in MERP,
- udeležbe na izpitih in opravljanje kvalifikacij za SP,
- malo veslanja in čofotanja,
- končno pričakovani prazniki, rojstni dan, zaključki in
- evo ga dočakali smo ga
- 2012 here we come…….
NAJ NAM BO FAJN…..
Oktober je prinesel regijsko preizkušnjo reševalnih psov v Zagorju. Jutranjo otvoritev ovir sva naredila z zverjo, kakor tudi obremenitveni test. Vse je bilo po pričakovanjih. Ruševino sva naredila, čeprav znava tudi bolje, vendar sem zadovoljna.
Iskanje pogrešanih sva imela za zaključek regije. Moji vtisi so pozitivni, zadovoljna z zverjo in vsemi sodniki!
Fajn je bilo. Se vidimo naslednje leto!
PS: Foto seasna tokrat ni bilo!
2 साल कि चले गए हैं ….
मैं तुम्हें याद आती है
Sreda, začetek tabora, postavitev strehe nad glavo, druženje in tokrat prvič v vlogi inštruktorja na večernem sestanku. Dobim seznam tečajnikov in pomočnice, ter delovišče. Prevoz nam zagotovi Slovenska vojska.
Priznam, da je bil zame tabor bolj naporen kot doslej, pa vendar sem imela delovno skupino, ki je ogromno pripomogla, da je delo potekalo “tekoče”.
Hvala moji pomočnica, ki mi je pomagala z nasveti in napotki.
Slike: Mateja Nolimal
Rezultat hitenja in norenja se je zaključil 4.6.2011 na Igu. Končno smo opravili še zadnje zaključno dejanje. Dobro timsko delo je odraz, da zmoremo veliko dobrega in boljšega. Naj nas vse to vodi še najprej v prihodnjosti.
Slika: Janko Vuhrer
Par vikendov – pol leta je resnična. Skorajšnje finale je bilo pisanje 4-urnega testa. Nesigurnost na začetku in dobra volja na koncu je prineslo pozitiven rezultat.
“Dedi” je bil priden!
Samo še delo in vse bo kot mora biti!
Nedelja, čeprav deževna je bila za naju sončna. Končno nama je uspel veliki met, da sva zaključila načeto. Zver je pokazala, da poligon obvlada. Začetno odlaganje je bilo super, nadaljevalno delo dobro, čeprav znava tudi bolje. Ovire so bile dobro izpeljane, detaširanje slabše ter prenašanje fajn.
Vreme je zdržalo do končne ocene potem pa je začelo jokati. Čeprav sem bila vesela, sem postala ob enem živčna. Treba bo najti 4 pogrešane. Prideva na delovišče, kjer “”dedi” preveri opremo. Pri vodji delovišča preveriva vse nevarnosti, število pogrešanih, prva pomoč,…. Vprašam Vladota, če lahko pričneva in nervoza se prične. Zver najde prvega, slabo nakazovanje in vztrajno iskanje pot do njega. No ja prvi je tu. Najdeva drugega in nato še tretjega. Četrti mi naredi malo več preglavic, ker zver išče pot do njega. Najdeva in prideva na izhodišče, kjer nama povedo oceno in prejmema čestitike. Jaz pa nezadovoljna z najinim delom (slabo vodenje, slabo nakazovanje).
Pa vendar sva naredila zadnjega. Vsi pozitivni občutki so prišli za mano v ponedeljek, ko se zjutri zbudim z nasmehom. Dobro, da imam ušesa. Resnično dober občutek.
Moja zver je unikat, neponovljiva in najboljša zame. Ponosna sem na njo!
Sliki: Vera Mikolič
Čas, ki je hitel mimo mene je bil za zverino dobra preizkušnja. Malo skupnih trenutkov in ogromno veselja ob snidenju. To je brezpogojna ljubezen, spoštovanje, občudovanje, korekten odnos.
To sva preprosto MIDVA!
Jutranji ženski klepet nas pripelje na Kočo pod Storžičem. Zbirno mest, oddaja knjižic in ogled svoje skupine, čas zatiktaka, da zavihamo hlače. Vodja naše skupine je Tina, ki nas odpelje na prvo točko. Kljub začetnim neusklajenim detajlom najdemo Braneta, ki počiva v gozdu. Zahtevnost terena in usklajenost ekipe nas pripeljeta na drugo točko, kjer Lidijo zmotimo v lovljenju sončnih žarkov. Usmeri nas na pot, ki vodi do potoka, kjer se zaklepetamo in pustimo Andreja na zimskem spanju. Našo delo zaključimo pri koči, kjer je pogostitev. Pojemo, popijemo in počakamo soborce ter počasi odrinemo nazaj proti domu. Dan zaključiva z zverino na sladoledu in pozno popoldanskem počitku doma.
